Do Afrike in s tem turistično ene najrazvitejših držav tega kontinenta, Tunizije, vas ločita samo dve uri poleta. Pravzaprav nič, v primerjavi z raznolikostjo in znamenitostmi, ki jih ta skrivnostna dežela ponuja. Od tisoč kilometrov peščenih plaž ob Sredozemskem morju do saharskih oaz, vse od modernih urbanih mest na severu tja do tradicionalnih podzemnih berberskih naselij na jugu države.
Tunizija, najmanjša država Severozahodne Afrike, je hkrati tudi Evropi najbližja država, saj jo od Sicilije loči le 150 km zračne razdalje. Bližina Stare celine se zrcali v vedno bolj priljubljenem in razvitem mestnem načinu življenja domačinov. Razen številnih naravnih danosti, dežela v sebi skriva tudi pravo zgodovinsko zakladnico, ki le čaka, da jo začnete odkrivati, bodisi med ruševinami mogočne Kartagine ali na barvitih ulicah vedno živahnih mestec. Torej, naj nekoliko drugačen afriški in arabski svet postaneta vaša počitniška destinacija, ki se je boste še dolgo spominjali.
Vživite se v pravi arabski svet in se preizkusite v na pogled zahtevnem arabskem jeziku, katerega osnovne besede boste kaj hitro osvojili in si tako še dodatno popestrili letovanje.
ZGODOVINA
Začetki naselitve Tunizije govorijo o berberskih plemenih kot prvih naseljencih. V 10. stoletju pr. n. št. so obalo naselili Feničani. V antičnih časih je na sedanjem ozemlju Tunizije izstopala feničanska naselbina in trgovska postojanka Kartagina, ki se je razvila v pomemben gospodarski center regije z ogromnimi plantažami, na katerih so ustvarili kmetijstvo kot pomembno gospodarsko panogo. Rimljani so izkoristili ugodno strateško lego Kartagine, ki je bila v času punskih vojn porušena, njene ruševine pa so še danes pomembna turistična točka. Takoj, ko je bila Kartagina premagana v vojnah z Rimom, je to ozemlje postalo ena od rimskih provinc.
V 5. stoletju so ozemlje naseljevali Vandali, stoletje kasneje pa še Bizantinci. V 7. stoletju so tako Vandale kot Bizantince pregnali Arabci, ki so po vsej severni Afriki razširili muslimansko vero in arabsko kulturo. Zanimiv del zgodovine dežele je tudi prisotnost piratov, ki so se polastili predvsem mesta Tunis. Sledili so boji s španskimi imperialnimi silami, ki so začasno prevzele nadzor nad ozemljem, vendar so jih kaj hitro nasledili Osmanski Turki, ki so postali zelo uspešni v ekonomskem upravljanju države.
V 19. stoletju blagostanje v državi pritegne pogled evropskih imperijev in leta 1881 je bila Tunizija uradno razglašena kot francoski protektorat. Leta 1956 Tunizija postane samostojna država s Habib Bourguibo na čelu. Po odstavitvi prvega predsednika je oblast prevzel Zine el-Abidine Ben Ali, ki je bil v začetku leta 2011 prisiljen oditi z oblasti. Na volitvah oktobra 2011 je ljudstvo izbralo novo oblast s predsednikom Moncef Marzoukom, aktivistom za človeške pravice.
GEOGRAFSKA LEGA
Tunizija, ki je najsevernejša afriška država, meji na Sredozemsko morje na severu, na Alžirijo na zahodu ter na Libijo na vzhodu in jugu. Skupno ima kar 1.424 km državnih meja.
Geografsko se Tunizija deli na štiri velike regije. V severno Tunizijo sodi polotok Cap Bon, ki je znan tudi kot »zeleni vrt Tunizije«, saj se tu nahajajo ogromni nasadi pomarančevcev, proti zahodu regije pa najdemo znana zgodovinska mesta kot so Bizerte, Dougga, Utica in druga. V regijo osrednje Tunizije segajo visoki obronki gorovja Atlas na skrajnem zahodu, z najvišjim vrhom Jebel Chambi (1.544 m), ki počasi prehajajo v ravnino doline Medjerda. Na vzhodu regije se vleče pas Sahela, ki ima dolge peščene plaže, turistična središča in pomembna gospodarska mesta: Sousse, Sfax, Monastir in Mahdia. Južna Tunizija s pasom »chottov« leži v polsuhih in suhih
območjih severne Sahare, kjer se nahaja najnižja depresija, slano jezero Chott al Gharsah ter največje slano jezero Chott el Jerid. Na jugovzhodu države se nahaja otok Djerba in območje Medenine – regija, ki slovi po dolgih peščenih plažah, nasadih palm in berberskih bivališčih.
PODNEBJE
Tako kot je raznoliko površje Tunizije, se tudi podnebje spreminja iz regije v regijo. Tunizija se nahaja v subtropskem podnebnem pasu, ki ima tako mediteranske kot puščavske vplive. Gorovje Atlas predstavlja največjo podnebno mejo med sredozemskim svetom in puščavskim jugom. Severna Tunizija ima mediteransko podnebje, kar pomeni vroča poletja ter hladne in deževne zime. Južna, puščavska Tunizija pa ima dolga, vroča in suha poletja, vroči puščavski veter pa lahko še dodatno dvigne temperaturo zraka krepko preko 40°C, ravno tako so velika nihanja med temperaturo podnevi in ponoči. Povprečne poletne temperature v severnem delu države se gibljejo med 27 in 30 °C. Najtoplejši meseci so avgust, september in oktober.
KULINARIKA
Tunizijska kulinarika združuje začimbe iz vzhoda in sredozemski način priprave hrane. Glavne specialitete večinoma izvirajo od Berberov, medtem ko so Španci ukoreninili uporabo oliv, olivnega olja, orehov in sadja, velik pečat v pripravi tunizijskih specialitet pa so pustili tudi Francozi.
Najbolj znane specialitete, ki jih velja poskusiti pa so:
- brik: palačinka iz vlečenega testa, polnjena s špinačo, jajci, tuno ali mletim mesom;
- kuskus: testenine iz pšeničnega zdroba, kuhanega na pari, z zelenjavo, ribo ali jagnjetino;
- chorba: močno začinjena ribja juha ali juha z jagnjetine;
- tunizijska solata: paradižnik, sladka paprika, paprika z olivnim oljem in vinskim kisom, okrašeno s tuno ali sardinami;
- bouza: krema iz želatine, sadja, orehov, lešnikov in sezamovih semen;
- makroudh: dateljnov kolač, prelit z medom;
- baklawa: orientalska slaščica iz suhega sadja, olja, jajc in medu.
SLOVARČEK BESED
MARHABAN (izg. marhaba) – dobrodošli/dober dan
WEDEAN – nasvidenje
SHUKRAN (izg. šukran) – hvala
AFWAN – prosim
RAJAAN – oprostite
NAAM – da
LÉ (izg. le) – ne
CHEHIYA TAYBA (izg. šehe tajba) – dober tek
KEEF HALEK (m)/HALAK (ž)? – kako si?
GLAVNO MESTO: Tunis
DENARNA ENOTA: tunizijski dinar (TND) (1€ = cca 3,2 TND, februar 2025)
URADNI JEZIK: arabščina (tudi francoščina; v turističnih krajih govorijo tudi nemško in angleško)
URADNA VERA: islam (98 % zastopanost)
ČASOVNI PAS: -1 ura od 28.3. do 24.10.
ELEKTRIČNA NAPETOST: 220 V
VSTOP V DRŽAVO: potni list, veljaven še najmanj 6 mesecev od dneva povratka